Skrivnosti gozdnega labirinta

Tam, kamor piš vetrov ponese zgodbe z vse doline, se pri starem, trhlem in na pogled že davno umrlem deblu, nahaja vhod v dobro varovano skrivnost gozda.

Vhod v čarobni labirint čuva modra sova, ki preko dneva na eno oko drema, ponoči pa budno pazi, da se skrivnost ne odvije iz svojih tančic. Toda sova skrivnosti ne čuva sama. Ko se sonce potopi za Vitranc in se na še ožarjenem nebu zalesketajo prve zvezde, gozd počasi oživi. Med prvimi je na jasi, ki se pojavi pod obrisi nasmejane lune, opaziti plahega zajca. Hip za tem med vejami zašumi. Ravno, ko je zajec nameraval od strahu uiti nazaj v zavetje grma, opazi dobro znan košat rep. Preden uspe pomežikniti, se mu z vrha košate smreke pridruži igriva veverica. Gozdna klepetulja mu brž pove, da na sestanek na gozdni jasi že sopiha tudi medved, ki se ga pod roko drži lisica. Zajec sicer s cmokom v grlu odvrne, da ne ve, kako bo preživel v družbi medveda in lisice a še predno se mu uspe premisliti, ga tolažeče poboža našopirjeni lepotec gozda...


Tako zbrani so se torej posedli in pričela se je resna razprava o težavi, ki ji ni videti ne konca ne kraja. Pod Vitrancem namreč že vse od zime vztraja ogromna zaplata snega. Zaplate niso stopile ne tople dežne kaplje meseca marca, niti je niso uspeli odpihniti aprilski sunki vetra. Ne stopijo je tudi žarki vročega junijskega sonca. In ker snežni kristali svojo ledeno energijo oddajajo okolici, je zbegana tako cela živalska kot rastlinska vrsta. Nihče namreč pravzaprav ne ve, ali je starka zima pozabila del svoje obleke, ker je pač že zelo stara in pozabljiva ali pa se je preprosto zaljubila v poletje in ga nikakor ne spusti iz svojega mrzlega objema. Medveda tako še vedno drži zimski spanec in kot v sanjah hodi naokoli. Veverici preglavice povzroča prekošat rep, zajcu zimska dlaka ni prav nič po godu in se zaradi pretoplega kožuščka kar naprej praska, lepo lisico skrbi, da bo njena čudovita dlaka zaradi mrzlega podnebja spremenila barvo v polarno belo, kar se nikakor ne sklada z modnimi trendi Vitranca za prihajajočo kolekcijo jesen zima; ruševec, ki bi moral v tem času biti že oženjen, pa ves zgubljen išče svojo samičko, ki se je pred mrazom skrila nekje v začaranem gozdu.

In živali so se odločile, da skličejo gozdni svet. Premlevale so cel dan in celo noč, zarana pa je vendarle padla enoglasna odločitev – zima mora takoj na dopust! In ker jim pomladni meseci niso bili dovolj v pomoč, so živali sklenile, da je napočil čas, ko se lahko poslužijo skrivnosti gozda. 


Zato je sova za pomoč zaprosila nekoga, ki na koncu gozdnega labirinta čuva vse skrivnosti gozda pod Vitrancem. Modrec, z dolgo belo brado in širokim klobukom, pa se ne prikaže vsakemu niti svojih skrivnosti ne zaupa vsakomur. 

Ker so bile živali resnično obupane in ker modrecu zanje ni vseeno, se jim je odločil pomagati. Ko so živali prinesle ustrezne sestavine, ki so jih nabrale na stezah gozda, je modrecu uspelo pripraviti prav poseben napoj. Ta napoj je skrbno ustekleničil in živalim dal naslednja navodila:

"Ob dnevu, kot ga še ni bilo in se bo njegova lepota lahko enačila z lepoto perja ruševca, ko bodo sončni žarki na pobočje Vitranca sijali z močjo, ki se kosa z močjo medveda, ko bo piš vetra v gorah mimo vrha Vitranca švignil s hitrostjo teka veverice in ko bosta plahi zajec in zvita lisica sedela za prijateljsko mizo, takrat bo napočil čas, da duh napoja spustite iz steklenice. Zagrmelo bo in zaropotalo kljub modremu nebu in takrat bo iz tančic zgodovine poletju na pomoč prihitela čisto posebna vojska…"

Uka sova je ob listanju svoje knjige zgodovine odkrila, da so se nekoč, pred davnimi časi, ko o smučiščih na pobočjih Vitranca še ni bilo ne duha ne sluha, ko so po kolovozih na vasi vozile kočije, vprežene s konji, ko so tod mimo hodile trume vojakov, ki so osvobajale ozemlja in so v krajih čisto blizu nas živeli v čisto pravih gradovih, v teh gozdovih skrivali pravi vitezi. 


Po strašanskem poku so bile živali priča pravemu dvoboju. Vitez poletja je z bruhanjem ognja stopil ostri meč vitezu zime. Snežni kristali so se pričeli topiti in zadnja zaplata snega je počasi zapustila pobočje Vitranca.

Zdaj je zima dokončno pomahala poletju v slovo. Živali bodo celo poletje lahko brezskrbno hodile naokoli in se neopazno vrnile v gozd pod Vitrancem. Tudi čarobni napoj je popustil in vitezi so postali le šepet preteklega dne. Današnjo zgodbo bo piš vetra ponesel visoko pod vrh gora. In če se boste čez travnik podali na steze, ki vodijo do čarobnega labirinta, utegnete naleteti na prestrašenega zajca v grmu, na lisico, ki občuduje svoj čudovit kožušček, veverico, ki med vejami košate smreke zoba slastne lešnike ali celo na ruševca, ki se ponosno šopiri nad bogastvom gozda. 

Le redki in samo tisti, ki ima čisto srce, ki z ljubeznijo ohranja duh narave in skrbi, da piš vetra v veje gozda ujame človeško toplino do rastlin in živali, pa bo našel tudi vhod v skrivnostni labirint, ki ga čuva modra sova. In kdor bo našel vhod, bo mogoče našel tudi ključ, ki mu bo odprl pot do skrivnosti modreca…