Pogled v zgodovino

Vsakdo, ki prvič zaide v Zgornjesavsko dolino, je navdušen nad pogledi, ki se mu odpirajo na poti od Hrušice, mimo Dovjega, Belce, Gozda Martuljka, Loga, vse do Kranjske Gore in še naprej do Podkorena in Rateč. Danes to pot opravimo hitro v primerjavi s časom, ki so ga včasih ljudje potrebovali, ko še ni bilo motoriziranih prevoznih sredstev.

14. decembra 1870 je tudi Gorenjska dobila železniško povezavo Ljubljana – Trbiž, kar je omogočilo dolini hiter gospodarski in turistični razvoj. Železnica je tako pospešila in omogočila meščanstvu, da je iz mesta pobegnilo na eno in večdnevne izlete. Naraščanje obiskovalcev in turistov v Zgornjesavski dolini je poneslo glas tudi čez mejo. Dober glas o čudoviti in divji naravi je tako dosegel tuje turiste, ki so si severozahodni konec naše dežele izbrali za postanek ali točko na njihovi turistični poti.


Sprva je prenočevanje ponujalo zgolj nekaj lokalnih gostiln, kar pa je bilo kmalu premalo. Prvi hotel, hotel Razor, sta leta 1902 odprla zakonca Černe. Nekaj let kasneje so odprli še hotel Slavec in pred drugo svetovno vojno še hotel Balkan.

Prve omembe zimskega turizma se v tujini pojavijo konec 19. stoletja. S splošnim navdušenjem za sankanje in smučanje se tako tudi pri nas odpirajo vrata zimskemu turizmu. Za enega prvih korakov pri promociji Kranjske Gore kot idealne zimske destinacije velja omeniti plakat o zimskem turizmu, ki ga je leta 1907 izdala Deželna zveza za turizem. 

Pravi razcvet zimsko smučarskega turizma pa se je zgodil po prvi svetovni vojni. Smučarski tečaji za otroke in turiste, šolanje kadrov za učitelje smučanja, vse to je bila osnova za hiter razvoj smučarskih športov, infrastrukture in turizma v Zgornjesavski dolini. Na božični dan, leta 1938, je bila slovesno odprta prva umetno narejena smučarska proga, ki je omogočala smučanje tudi smučarjem s povprečnim smučarskim znanjem. Hitrost razvoja smučarskega turizma je upočasnila druga svetovna vojna.

Zanimivost iz tistega časa:

Kranjska Gora je imela okrog leta 1938 manj kot 1000 prebivalcev, sedem trgovin, tri frizerje, štiri taksiste, štiri čevljarje, štiri krojaške delavnice, kovačijo, tri mesnice, dve pekarni, dve branžariji, fotografa, kavarno in dve advokatski pisarni. V kraju sta imela sedež tudi hranilnica in sodišče z zemljiško knjigo in okrajnim zaporom. 

Vir: Černe Vid, Borovška vas, 112


Pa še vremenska zanimivost:

Zima 1937/1938 - precej mrzel januar, aprila večkrat sneg in hude pozebe v Sloveniji.


Po letu 1930 se prične načrten odkup parcel pod Vitrancem za ureditev sodobnega smučišča. Leta 1936 padejo prva drevesa in z izsekavanjem gozda se začenja tudi urejanje površin za prvo smučarsko progo z imenom PRESEKA, ki so jo dali v javno rabo leta 1938. Od ideje do postavitve prve vlečnice pa je zaradi 2. svetovne vojne minilo celo desetletje. Prvo vlečnico po imenu Preseka so slovesno odprli leta 1948. Krstno vožnjo sta opravila konstruktorja Damjan Hladnik in Ljubo Bizjak.

Leta 1958 so pognali prvo enosedežnico VITRANC, ki je z vmesno postajo vozila smučarje in obiskovalce na vrh Vitranca. Prve načrte za to sedežnico je pripravil inženir Suhač.


Z naraščanjem števila smučarjev po letu 1960, omejenim številom prog, predvsem pa s pozitivno in v prihodnost usmerjeno miselnostjo so domačini z nekaterimi vladnimi veljaki tistega časa pospešili razvoj smučarskega turizma v vse smeri – dodatne smučarske proge, po letu 1968 nove vlečnice Kekec, mala in velika Mojca, Podles in med leti 1979 in 1981 širitev smučarskih prog in naprav na korenških Kolovratih. Po letu 1974 so bili zgrajeni še novi hoteli – Larix, Kompas, Lek in Alpina, ki so Kranjsko Goro postavili na svetovni turistični zemljevid.


Zanimivost:

Vlečnica Preseka iz leta 1961 je bila dolga 826 m, z višinsko razliko 185 m, s kapaciteto 680 prepeljanih smučarjev na uro, število stebrov 6, število vlečk 66. Izdelovalec: Metalna.


Izjava obiskovalca tistega časa:

Spomnim se, da smo se vlečnice vsi zelo razveselili. Kot otrok se dobro spomnim, kako smo po letu 1948 z udarniškimi akcijami čistili in odstranjevali drevje na območju prvega smučarskega terena – proge Preseka. Na pobudo smučarskih klubov Železničar in Enotnost se je mladina iz Ljubljane, Kranja, Jesenic in Zgornjesavske doline z vlakom vozila v Kranjsko Goro na takratno pripravo in urejanje prve smučarske proge.

Vir: Marjan Lavtižar

Do prvega snežnega teptalca - ratraka je bilo teptanje prog naloga vestnih in zavzetih domačih smučarjev, klubov, šol, velikokrat pa so na pomoč priskočili tudi iz drugih krajev. Plačilo za teptanje so bile že vnaprej dogovorjene brezplačne smučarske vozovnice in popusti pri njihovem nakupu. Prvo malo improvizirano teptalno vozilo je izdelal g. Grm za lastne potrebe in pripravo tekaških prog.

Prvi pravi teptalni stroj znamke »Snowtrac ST4« švedskega podjetja AB Westeråsmaskiner je bil za ceno 8.000 amerških dolarjev kupljen leta 1966. Bil je prvi tovrstni v Sloveniji in celo v bivši Jugoslaviji. Ta teptalec je bil pomembna pridobitev smučišča, bil pa je tudi prevozno sredstvo po zasneženih gričevnatih pokrajinah, za pomoč žičničarjem na terenu, predvsem pa zanimivost in paša za oči. 


Teptalno napravo za sneg, ki jo je teptalec vlekel za sabo, so izdelali žičničarji sami z znanjem, ki so si ga pridobili pri izdelavi ročnega teptalnika.

Zanimivost:

Snežne teptalce Snowtrac so pričeli izdelovati leta 1957, prenehali pa 1980. Skupaj so jih naredili 2.315, v letu 1966 sto, od serijske številke 730 do 829. Teptalec je imel vgrajen Vokswagnov 1,6-litrski bencinski motor, ki so jih takrat vgrajevali v hrošče. Imel je 36 konjskih moči, kasneje so jim moč povečali vse do 54 konjev. Širok je bil 1,9 metra, tehtal je 1.500 kg, največja hitrost pa je bila 22 km/h.

Teptalci, ki jih kranjskogorsko smučišče kupuje, sedaj stanejo 70-krat več (560.000 USD oz. 480.000 €), vgrajene imajo 12-litrske turbo-dizelske motorje, premorejo preko 520 konjskih moči, široki so 4,6 metra, tehtajo 13.000 kg, hitrost pa je ostala enaka.


Pomemben dogodek tistega časa

Prvi teptalnik so žičničarji naredili sami v delavnici. Sicer je bil to ročni teptalnik, ki ga je smučar vlekel za seboj, vendar je vseeno služil svojemu namenu. Celo prodali so ga naprej, ko so dobili prvi teptalni stroj.

Vsak začetek je težak in tudi z žičničarji ni bilo nič drugače. Prvi žičničarji so bili desetletja prostovoljci, šele po letu 1950 se je dejavnost začela preoblikovati in leta 1958 je nastal Zavod žičnice Vitranc, ki je načrtno nadaljeval začrtana gradbena in investicijska dela na žičničarskih napravah.

Žičničarji so kolektiv, ki združuje tehnične kadre različnih profilov poklicev: strojniki, elektrikarji, vozniki teptalnih strojev, strežniki, nadzorniki smučišča, varilci, železokrivci.

Za nemoteno poslovanje in obratovanje smučišča so potrebni še delavci na blagajnah, marketinška in računovodska služba in še druge tehnične službe, ki zagotavljajo nemoteno delo in obratovanje smučišča.

Koliko neprespanih noči, delovnih ur v delavnici, prevoženih ur v snežnih teptalcih, opravljenega dela na terenu v vseh letnih časih in skrbnega načrtovanja je potrebnih, da vse obratuje tehnično in logistično brezhibno.

Poslanstvo žičničarjev je, da pripravijo in omogočijo odlične pogoje za smučanje in ustvarijo pogoje, da bo obisk smučišča pod Vitrancem vedno pozitivna izkušnja za vse generacije smučarjev in uporabnikov smučarskih storitev.


Zanimivost: 

Na tem mestu bi izpostavili dolgoletnega sodelavca in direktorja smučišča Kranjska Gora Vida Černeta, za katerega lahko rečemo, da so bile žičnice njegovo življenjsko delo. Tako kot on pozna zgodovino in prehojeno pot žičničarjev, je verjetno nihče. Veliko spominov in utrinkov je zapisal v svojih različnih pisnih delih: Borovška vas, Cvet arnike v šopku domačih zgodb, Naš sosed Vitranc.

Po zaslugi skupine navdušencev in v želji, da se ime Kranjska Gora vriše na svetovni smučarski zemljevid, so ideje prerasle v dejanja. Po letu 1965, ko je nastala ideja, so bili narejeni konkretni koraki za pripravo in izvedbo projekta z vsemi potrebnimi izmerami na terenu, skicami, izračuni in turističnimi učinki za prepoznavnost Slovenije – takrat še v okviru skupne države – Jugoslavije. 

Načrti so bili velikopotezni in so predvidevali izgradnjo smučarskih terenov v Karavankah, v smeri Vršiča in Mojstrovk ter Kurjega vrha. Z izgradnjo bi pridobili tako najzahtevnejše terene za moški in ženski smuk. Po spletu različnih okoliščin tedanjega časa je bil projekt zaustavljen in opuščen.


Je pa na drugi strani Vitranca nastajala nova uspešna zgodba – POKAL VITRANC. Prvi zametki organiziranih tekem segajo v leto 1950, kar štejemo za rojstvo Bukovniškega smuka z mednarodno udeležbo. Začetnik in glavna gonilna sila je bil smučar Vojteh Budinek.

Skozi leta se je smuk spreminjal, nadgrajeval in glede na tehnične novitete in nove žičniške naprave tudi spreminjal traso izvedbe.

Leta 1961 je bilo organizirano prvo tekmovanje v alpskem smučanju pod okriljem Svetovne smučarska zveze – 1. pokal Vitranc od 4. do 5. marca 1961. 

Zanimivost:

Na 1. pokalu Vitranc sta zmago slavila Avstrijca Pepi Stiegler in Ernst Flach.

Tudi Slovenci imamo v zgodovini svoje predstavnike na zmagovalnih stopničkah pokala Vitranc – Bojan Križaj, Rok Petrovič in Jure Košir.


Izjava obiskovalcev tekem za pokal Vitranc:

Tekmovanje Pokal VITRANC je po mnenju večine tujih komentatorjev in ocenjevalcev že od začetka ena najboljših tekem v beli karavani smučarskega športa.

V senci višjih in lepših dvatisočakov v okolici Kranjske Gore Vitranc ne izraža svoje mogočnosti, nedostopnosti in prepoznavnosti. S svojimi 1555 metri višine ga ne moremo šteti med visoke vrhove, ampak nam njegova severna pobočja dajejo odlične pogoje za razvoj smučarskega turizma. S svojo značilno trikotno obliko, ki je lepo vidna iz zraka, se en krak zarije proti Kranjski Gori, drugi proti Ledinam pri Ratečah in tretji preko Ciprnika proti Tamarju. Napredno misleči domačini z ostrim smučarskim očesom so v pobočjih Vitranca že v zgodovini uvideli potencial za smučarski turizem. Z lahkim dostopom nas smučarska pobočja Vitranca privabijo na svoje smučarske proge. Tereni za različne nivoje smučarskega znanja in bogata zgodovina dajejo svoj pečat obiskovalcem Kranjske Gore.

Tudi enemu najbolj znanih piscev otroških in mladinskih zgodb Josipu Vandotu je Vitranc dajal inspiracijo in navdih za številne zanimive zgodbe in prigode Kekca, Rožleta, Pehte, Bedanca, Mojce in ostalihnjegovih junakov…

Kot vsaka uspešna ekipa ima tudi kolektiv smučišča Kranjska Gora jasno vizijo in visoko postavljene cilje za prihodnost. Bogata zgodovina, smučarska tradicija in zavzetost kolektiva so popotnica, ki jo jemljemo odgovorno in zavzeto. 

Kratkoročni cilji so usmerjeni v zagotavljanje kvalitetnih storitev v zimski in letni sezoni obratovanja smučišča. Srednjeročni cilji so usmerjeni v obnovo nekaterih dotrajanih žičniških naprav. 

Dolgoročni cilj pa nam je ponovno povezati dolino z vrhom Vitranca z moderno gondolo, ki bo obiskovalce pripeljala na najlepšo razgledno točko na severo

zahodno skupino Julijskih Alp.

Zanimivost:

Naslov zmagovalca WORLD SKI AWARDS nam pomeni veliko priznanje in odgovornost za delo v prihodnosti. WORLD SKI AWARDS je najvišje priznanje v svetovnem merilu, ki ga smučišča lahko prejmejo in predstavlja oskarja v smučarski industriji in zimskem turizmu. 


Ponosni smo na preteklost, dosežene cilje in odločno stopamo novim izzivom naproti!